NARAVEN OTROK IN NJEGOVA ZGODBA
Naraven otrok je svoje prve korake naredil leta 2014 v igralnici vrtca Volkec. Z željo po prijaznem prostoru za druženje družinic z malimi otročki smo organizirali igralno klepetalnico. Mamice smo si imele predvsem veliko za povedati, malčki pa so zadovoljno raziskovali in divjali po prijetnih sobicah z ogromno sliko čudovitega drevesa na steni. Po njem smo tako vsak teden plezali, se pod njim kobacali, se igrali ter se dodobra spoznali. Kdaj pa kdaj pa je v mali sobici zavladala skrivnostna tišina. Takrat smo skupaj prisluhnili drevesu in poslušali zgodbe o njegovem življenju, rasti, povezanosti in minljivosti. Preko njegovih zgodb smo se veliko naučili o neskončnih možnostih življenja, o čarobnosti majhnih trenutkov in pomenu zaupanja in ljubezni. Dolgi pogovori, skupno preživljanje časa s tremi srečnimi malčki in sledenje podobnim življenjskim vrednotam je Barbaro in Petro popeljalo v idejo ustanovitve zavoda Naraven otrok. V zvezdah je očitno bilo zapisano, da se bo nekaj velikega takrat zgodilo, saj je v istem času nastalo še eno pomembno prijateljstvo. Barbara je spoznala družinico z Appaloosa ranča v Dobruši. Tudi tam se je hitro zaiskrilo, tudi tam smo se razumeli brez odvečnih besed in razlag. In tistega lepega dne na prvem obisku je padla odločitev, ki je spremenila življenje veliko malim in velikim otrokom. “Pa naredimo nekaj podobnega kot gozdni vrtec, tu na ranču imamo dovolj prostora” . Po pravici povem, da ob pisanju tega še vedno čutim tisto srčnost in veselje s katero smo se lotili naše prve pomladi z gozdnimi igralnimi uricami. Večno bom hvaležna Dominique in Andreju za ta čudovita leta na ranču, za to da smo postali in ostali čisto pravi Gozdni Gusarji. Zelo kmalu se nam je pridružila še svobodna dušica Didi, brez katere naša druščina res ne bi bila popolna. To je bil še zadnji pozitivni pečat, zgodbica se je zložila in dobili smo dovoljenje za plovbo 😉 Juhej. Rasla je tako prva gusarska generacija in rasli in učili smo se odrasli. Kako se otroški igri prepustiti, se skupaj med seboj učiti in si dovoliti samo…biti. Kako lepi so trenutki, ko male ljudi samo opazuješ in se z njimi veseliš, ko odkrivajo nove stvari. Rasli smo skupaj vsi. Naši otroci in naše strasti. Zavod Naraven otrok se je preizkusil tudi v soustanavljanju malo večjih idej in vizij a nazadnje sprejel odločitev da raje ostane na svoji poti še naprej. Z Gusarji smo zapluli v nove sončne gozdne zalive in s seboj pripeljali kar gusarsko ladjo…tako na kolesih. Zavod Naraven otrok pa svoja vrata še bolj na široko odpira družinam in posameznikom, ki na življenje in bivanje z otroci gledajo podobno kot mi.
Ni nemogočih poti.