Velikokrat me ljudje povprašajo po vzgojni literaturi in ali je kakšna knjiga, ki jo priporočam. Niso pa to priročniki z navodili za uporabo. So nasprotno od tega. So knjige napisane s srcem in dušo, knjige, ki ti dajo misliti, knjige, ki so kar kontroverzno nasprotje večine tega, kar nam narekuje družba. Knjige, ki spremenijo pogled na življenje in nam najprej postavijo pod drobnogled nas same.
Nekakšno logično nadaljevanje naravnega starševstva v prvih letih otrokovega življenja je zanimanje za naraven način učenja. Naravno učenje oz natural learning je sopomenka tako imenovanega unschoolinga. Ker je le ta beseda zelo težko prevedljiva v večino jezikov je nastalo ogromno besednih zvez, ki označujejo isto. Najpogosteje je naravno učenje, ki pa je pri nas kar izgubilo svoj izvorni pomen, saj se ga vedno pogosteje uporablja za vsako učenje, ki je drugačno od klasičnega. Pomensko bolj poveden in meni osebno najbližji je izraz samousmerjeno učenje ( selfdirected learning ) , poleg tega pa se veliko uporablja še svobodno učenje, avtonomno učenje, učenje po interesu otroka in podobno. No, tale terminološki uvod ni bil v načrtu, pa pojdimo dalje.
Ko se otrok rodi in raste, vsi z veseljem opazujemo njegove prve gibe, prve glasove, prve korake, prve besede. Navdušeno spremljamo, kako se malo bitje tako hitro uči, kako radovedno opazuje svet, kako dobro posnema vse kar vidi… In se ne sprašujemo kako se je le vsega tega naučil. To pričakujemo in otroku zaupamo. To je naravno učenje, ta notranja želja po usvajanju novih znanj, ta radovednost, ta sila, ki vsako malo bitje pelje naprej v odkrivanje novega… Vse to ne izgine zato, ker je otrok star 3 ali 6 ali 10 let. Ne izgine v trenutku, ko v zakonih neke države piše, da je otrok zrel za šolo. Izgine pa zato, ker se postopoma, ko otrok postane tisti, katerega je potrebno učiti, njegov naravni proces učenja loči od njegovega življenja. Do takrat se je učil vsak trenutek svojega bivanja na tem svetu, nemogoče je, da se ne učimo, če smo živi. Ko se učenje začne pojmovati kot nekaj, kar je ločeno od vsakodnevnega življenja, kot nekaj, kar diktirajo drugi, ne mi sami…se izgubi naša rdeča nit. Usahne radovednost, ugasne žar za odkrivanjem in kar je najhuje, otrok izgubi možnost občutka radosti, ko se nekaj nauči ali spozna čisto sam. Življenje je učenje. Vsak trenutek. Ko smo živi in svobodni. Prosti, da lahko sledimo temu, kar nas zanima, kar nas žene v odkrivanje in raziskovanje novega.
Kako takšno učenje razumeti, kako pogledati brez očal, ki nam jih je nadelo sodobno šolstvo in svet v katerem živimo? Kako takšno učenje in življenje omogočiti otrokom? Toplo priporočam spodnjo literaturo, v navdih, v razmislek, za ideje in podporo.
CONTINUUM CONCEPT
Knjiga, ki se mi je usedla v srce in brez dvoma imela največji vpliv na mojo pot v naravno starševstvo je Continuum concept avtorice Jean Liedloff. Ko je imela moja hčerka približno dva meseca, sem po čisti sreči v roke dobila svoj izvod knjige, ki je v naslednjih mesecih postala moja zaveznica in prijateljica. Ne bi mogla priti ob bolj pravem času, saj sem se ravno soočala s prvimi komentarji o ravnanju z dojenčkom, ki so se zelo razlikovali od mojega mišljenja in še bolj od mojega čutenja. Knjiga je bila več kot odlična podpora pri nadaljevanju nošenja, skupnem spanju, odzivanju na jok, dojenju po otrokovi potrebi in neuporabi plenic. In tako sem z mojo Zojo v Boba wrapu delala kilometre po dvorišču gor in dol, s knjigo v roki in z glavo pri Indijancih. Bi rekla, da sem jo prvič dobesedno požrla, ob naslednjih branjih pa sem se poglobljeno lotila raziskovanja prebranega še iz drugih virov.
Liedloffova v knjigi opisuje svoje bivanje pri južnoameriških avtohtonih indijanskih plemenih. Osredotoča se predvsem na njihovo ravnanje z dojenčki, njihov odnos do otrok, medsebojne odnose ter ureditev v plemenu. Pod vprašaj postavlja način, kako se za otroke, še posebej dojenčke, skrbi v moderni družbi in ugotavlja, da smo zašli s poti in popolnoma izgubili svojo povezanost z naravnimi instinkti. Z veliko naklonjenostjo in toplino opisuje življenje v južnoameriški džungli, medsebojno pomoč, srečo kljub skromnemu življenju, povezanost znotraj plemena, odraščanje … Trdi, da za dosego optimalnega telesnega, duševnega in čustvenega razvoja ljudje – še posebej dojenčki – potrebujejo popolnoma enak način zadovoljevanja njihovih potreb, kot so jih naši davni predniki. Ker kljub temu da na naše mladičke ne prežijo več nevarni plenilci in ne spimo več v jamah, se naši otroci rodijo opremljeni z natanko istimi orodji za preživetje kot tisti tisoče let nazaj. Razmišlja in predlaga, kako bi lahko njena spoznanja inkorporirali v zahodno kulturo, kako si lahko pomagamo, da sledimo svojim in otrokovim instinktom ter kako si lahko povrnemo našo povezanost z naravnim, v dobrobit in za dobro počutje naših otrok in nas samih.
Continuum concept iz srca priporočam v prvi vrsti vsem bodočim ali novopečenim staršem, v drugi pa čisto vsem ostalim. Je knjiga, ki odpira oči. Ali kot je zapisal John Holt: »Če bi svet lahko rešila ena knjiga, potem je to verjetno ta.«
UNCONDITIONAL PARENTING
Unconditional parenting ali brezpogojno starševstvo je mojstrovina Alfieja Kohna. Zame je bila en plaz AHA trenutkov. Ko je naenkrat vse tako logično in tako jasno, ko stvari osvetliš iz drugega zornega kota. Ko si nehaš zastavljati vprašanje: »Kako lahko dosežem, da bo otrok storil to, kar hočem od njega?« in se raje vprašaš: »Kaj moj otrok potrebuje in kako mu lahko pri tem pomagam?« Kohn nam z bogatim tekstom podprtim z raziskavami podira mit za mitom, ki veljajo v sodobni vzgoji in nas izziva, da dodobra pretehtamo, kaj je vredno več? Odnos, ki ga imamo s svojimi otroki, ali uklanjanje družbenim normam. Sama sem knjigo prvič prebrala, ko je imela Zoja 2 leti, in sem veliko kimala in se strinjala in se sama sebi zdela precej super, ker mi je vse tako jasno. Drugič sem jo prebrala, ko je mala dopolnila štiri leta. Takrat sem se predvsem veliko več držala za glavo, razmišljala, od kje vse se pojavljajo ti naši vzgojni vzorčki in zakaj jih tako težko izkoreninimo. Priznam, da se mi je velikokrat naredil kar cmok v grlu, ko sem pomislila, kolikokrat nevede »kaznujemo« z odtegovanjem ljubezni. Pa čeprav ni tako mišljeno. Samo kaj, ko poanta ni v tem, kaj mi mislimo, ampak kaj otrok čuti. Vsak starš ve, da svojega otroka ljubi brezpogojno, ampak to ni dovolj, dovolj je takrat, ko to ve in čuti tudi otrok.
Alfie postavlja alternativo vsem mogočim priročnikom in vzgoji po korakih. Postavlja nas pred dejstva, nagovarja otroka v nas, kaže nam drugo plat zgodbe. Daje ideje in konkretne nasvete, kako z otrokom biti, kako z njim rasti in predvsem kako mu pustiti, da je točno to, kar je, in da se tak tudi dobro počuti. In mi z njim.
Vsekakor priporočam VSEM staršem ne glede na starost otrok. In vsem ostalim, ki z otroki delajo ali se z njimi srečujejo v vsakdanjem življenju.
RAISING OUR CHILDREN, RAISING OURSELVES
Ne spomnim se točno, kako sem odkrila Naomi Aldort, vem pa, da me je njen you tube kanal zaposloval kar nekaj tednov zaporedoma. Energija, ki je sevala z ekrana, veliko smeha pri njenih praktičnih primerih in moja šibkost pri nenakupovanju knjig je tako na knjižno polico pripeljala še Raising our children, raising ourselves ali Vzgajanje otrok, vzgajanje nas samih . In ni mi žal.
Ta knjiga je od naštetih treh morda najbolj “priročniška” a Aldortova nas nagovarja brez dlake na jeziku in nam postreže z ogromno primeri z vsakdanjega življenja. Avtorica je deležna ogromno kritik zaradi svojega zelo direktnega pristopa saj se veliko staršev počuti ogroženih oz. kot pravijo sami, se ob njenih trditvah počutijo slabi starši. Če zmoremo mimo njenega včasih kar napadalnega tona, pa nam pokaže pot v družinsko življenje, kjer otroci lahko odrastejo v samozadostne, močne ljudi s pozitivno samopodobo. Kjer imamo čast stati ob strani odraščujočim skrbnim, odprtim ljudem, ki znajo izraziti kar čutijo in so sposobni v življenju oblikovati tesne in iskrene vezi. Aldortova bazira na principih povezovalnega starševstva a gre še precej dlje, predvsem pa zahteva da ob vzgajanju otrok, v prvi vrsti delamo na sebi in na svojih odzivih.
Ta knjiga je lažje berljiva od zgornjih dveh v smislu iskanja informacij ima veliko praktičnih primerov in nasvetov in jo priporočam vsem, ki jim bolj ustreza kratka in jasna razlaga.
Klasika Johna Holta, očeta Unschoolinga. Holt nam predstavi svoja spoznanja o samousmerjenem učenju. Začne pri svoji skupini otrok, ki jo je poučeval v šoli, nadaljuje s primeri posameznih otrok. in družin pri katerih je živel ali delal. Z iskrenim navdušenjem opisuje dosežke otrok, ugotovitve, spoznanja. Knjiga je polna primerov iz njegovega življenja, v katerem je bil vedno obkrožen z otroci in družinami in nam daje izvrsten vpogled v naravo otrokovega zgodnjega učenja.
Njegovi drugi dve meni ljubi knjigi sta LEARNING ALL THE TIME, ki se ravno tako fokusira na zgodnje učenje ter TEACH YOUR OWN ki je namenjena družinam, ki svoje otroke šolajo sami.
Moja najljubša, največkrat kupljena za darila in največkrat prebrana!!!! Razvojni psiholg Peter Gray nam v svoji knjigi govori o pomembnosti proste otroške igre čim dlje. Njegove trditve slonijo na dokazih iz antropologije, psihologije in zgodovine. Zelo jasno sporoča, zakaj je prosta igra ključnega pomena za odraščajoče ljudi in za njihovo nadaljnje življenje. Neusmerjena igra, vodena od otrok samih je po njegovem mnenju najvišja oblika učenja, ki se ne bi smela ustaviti niti v najstniških letih, kaj šele prej.
Igra, igra in še enkrat IGRA brez odraslega vmešavanja in navodil.
To knjigo bi vsekakor dala kot obvezno čtivo za vse, ki študirajo za kakršenkoli pedagoški poklic ali pa ga že opravljajo.
Alexander Sutherland Neill je človek, ki je zaupanje v otroka in v njegovo notranjo motivacijo za učenje uspešno vpeljal v neodvisno šolo Summerhill. Neill je bil pedagog, ki je živel za otroško svobodo. Človek, ki je uspešnost otroške demokracije pokazal svetu. V knjigi opisuje svoj pogled na otroka in učenje, hkrati pa nam predstavi tudi delovanje šole Summerhill. To je šola, ki jo vodijo otroci in odrasli skupaj, z demokratičnim odločanjem. Prisotnost pri pouku ni obvezna, otroci so prosti, da počnejo kar hočejo in iščejo svoje življenjske strasti ter raziskujejo svoje zmožnosti. Tudi ta knjiga je klasika med zapisi o svobodnem, samousmerjenem učenju in razumevanju otroške narave.
Dayna Martin: Radical unschooling
Še korak dlje od samousmerjenega učenja se v svoji knjigi poda Dayna Martin. Radikalni unschooling se ne omejuje le na način učenja temveč na vse aspekte življenja. Je strastna zagovornica osebne svobode. Odraslih ljudi ne vidi v vlogi učiteljev ali vodij temveč želi, da otroka le sprejmemo v svoje življenje in ga nato z njim delimo.
Poleg omenjenih knjig in avtorjev seveda ne morem še mimo enega, ki je ravno tako, še preden sem postala mama, močno vplival na moje razmišljanje o vzgoji. JESPER JUUL. Priporočam prav vse njegove knjige, s Kompetentnim otrokom na čelu. Za razliko od zgornjih je njegove knjige mogoče dobiti v slovenščini, najlažje pri Familylab Slovenija.
Toliko zaenkrat, literature, ki bi jo priporočala je vsekakor še kar nekaj. Napišem pa rada kaj več, ko knjigo dva ali trikrat preberem. Vsake se veselim zelo, tako kot sem se vseh prej naštetih. Vsaka je pustila svoj pečat na meni in še veliko večjega na otrocih s katerimi preživljam svoj čas. Naj bo še čim več takih. Jih bom dodajala tudi na ta seznam 🙂