Knjige, ki postavijo na glavo marsikaj, kar mislimo o učenju

Nekakšno logično nadaljevanje naravnega starševstva v prvih letih otrokovega življenja je zanimanje za naraven način učenja. Naravno učenje oz natural learning je sopomenka tako imenovanega unschoolinga. Ker je le ta beseda zelo težko prevedljiva v večino jezikov je nastalo ogromno besednih zvez, ki označujejo isto. Najpogosteje je naravno učenje, ki pa je pri nas kar izgubilo svoj izvorni pomen, saj se ga vedno pogosteje uporablja za vsako učenje, ki je drugačno od klasičnega. Pomensko bolj poveden in meni osebno najbližji je izraz samousmerjeno učenje ( selfdirected learning ) , poleg tega pa se veliko uporablja še svobodno učenje, avtonomno učenje, učenje po interesu otroka in podobno. No, tale terminološki uvod ni bil v načrtu, pa pojdimo dalje. 

Ko se otrok rodi in raste, vsi z veseljem opazujemo njegove prve gibe, prve glasove, prve korake, prve besede. Navdušeno spremljamo, kako se malo bitje tako hitro uči, kako radovedno opazuje svet, kako dobro posnema vse kar vidi… In se ne sprašujemo kako se je le vsega tega naučil. To pričakujemo in otroku zaupamo. To je naravno učenje, ta notranja želja po usvajanju novih znanj, ta radovednost, ta sila, ki vsako malo bitje pelje naprej v odkrivanje novega… Vse to ne izgine zato, ker je otrok star 3 ali 6 ali 10 let. Ne izgine v  trenutku, ko v zakonih neke države piše, da je otrok zrel za šolo.  Izgine pa zato, ker se postopoma, ko otrok postane tisti, katerega je potrebno učiti, njegov naravni proces učenja loči od njegovega življenja. Do takrat se je učil vsak trenutek svojega bivanja na tem svetu, nemogoče je, da se ne učimo, če smo živi. Ko se učenje začne pojmovati kot nekaj, kar je ločeno od vsakodnevnega življenja, kot nekaj, kar diktirajo drugi, ne mi sami…se izgubi naša rdeča nit. Usahne radovednost, ugasne žar za odkrivanjem in kar je najhuje, otrok izgubi možnost občutka radosti, ko se nekaj nauči ali spozna čisto sam. Življenje je učenje. Vsak trenutek. Ko smo živi in svobodni. Prosti, da lahko sledimo temu, kar nas zanima, kar nas žene v odkrivanje in raziskovanje novega. 

Kako takšno učenje razumeti, kako pogledati brez očal, ki nam jih je nadelo sodobno šolstvo in svet v katerem živimo?  Kako takšno učenje in življenje omogočiti otrokom? Toplo priporočam spodnje avtorje, poleg njih pa že v prispevku KNJIG O VZGOJI omenjeno avtorico Naomi Aldort in ogled filma Being and Becoming

 

John Holt: How children learn

Klasika Johna Holta, očeta Unschoolinga. Holt nam predstavi svoja spoznanja o samousmerjenem učenju. Začne pri svoji skupini otrok, ki jo je poučeval v šoli, nadaljuje s primeri posameznih otrok. in družin pri katerih je živel ali delal. Z iskrenim navdušenjem opisuje dosežke otrok, ugotovitve, spoznanja. Knjiga je polna primerov iz njegovega življenja, v katerem je bil vedno obkrožen z otroci in družinami in nam daje izvrsten vpogled v naravo otrokovega zgodnjega učenja.

Njegovi drugi dve meni ljubi knjigi sta LEARNING ALL THE TIME, ki se ravno tako fokusira na zgodnje učenje ter TEACH YOUR OWN ki je namenjena družinam, ki svoje otroke šolajo sami. 

 

Peter Gray: Free to learn

Razvojni psiholg Peter Gray nam v svoji knjigi govori o pomembnosti proste otroške igre čim dlje. Njegove trditve slonijo na dokazih iz antropologije, psihologije in zgodovine. Zelo jasno sporoča, zakaj je prosta igra ključnega pomena za odraščajoče ljudi in za njihovo nadaljnje življenje. Neusmerjena igra, vodena od otrok samih je po njegovem mnenju najvišja oblika učenja, ki se ne bi smela ustaviti niti v najstniških letih, kaj šele prej. 

Igra, igra in še enkrat IGRA brez odraslega vmešavanja in navodil. 

To knjigo bi vsekakor dala kot obvezno čtivo za vse, ki študirajo za kakršenkoli pedagoški poklic ali pa ga že opravljajo. 

 

A.S. Neill: Summerhill 

Alexander Sutherland Neill je človek, ki je zaupanje v otroka in v njegovo notranjo motivacijo za učenje uspešno vpeljal v neodvisno šolo Summerhill. Neill je bil pedagog, ki je živel za otroško svobodo. Človek, ki je uspešnost otroške demokracije pokazal svetu. V knjigi opisuje svoj pogled na otroka in učenje, hkrati pa nam predstavi tudi delovanje šole Summerhill. To je šola, ki jo vodijo otroci in odrasli skupaj, z demokratičnim odločanjem. Prisotnost pri pouku ni obvezna, otroci so prosti, da počnejo kar hočejo in iščejo svoje življenjske strasti ter raziskujejo svoje zmožnosti. Tudi ta knjiga je klasika med zapisi o svobodnem, samousmerjenem učenju in razumevanju otroške narave. 

 

 

Dayna Martin: Radical unschooling

Še korak dlje od samousmerjenega učenja se v svoji knjigi poda Dayna Martin. Radikalni unschooling se ne omejuje le na način učenja temveč na vse aspekte življenja. Je strastna zagovornica osebne svobode.  Odraslih ljudi ne vidi v vlogi učiteljev ali vodij temveč želi, da otroka le sprejmemo v svoje življenje in ga nato z njim delimo.

En izvod je trenutno nekje na poti k meni… Napišem kaj več, ko knjigo dva ali trikrat preberem. Se je veselim zelo,  tako kot sem se vseh prej naštetih. Vsaka je pustila svoj pečat na meni in še veliko večjega na otrocih s katerimi preživljam svoj čas.  Naj bo še čim več takih. 

 

Barbara Košir

Vse zgoraj naštete knjige lahko naročite tudi prek zavoda Naraven otrok. Pišite nam na naravenotrok@gmail.com 

Leave a Comment