BARBARA KOŠIR
Ideja za Naravnega otroka se je začela v moji glavi oblikovati v prvih mesecih po rojstvu hčerke Zoje, sedaj že daljnega leta 2012. Čas med dojenjem, crkljanjem in lovljenjem spanja sem izkoriščala za prebiranje knjig in člankov na temo novorojenčkov, starševstva in vzgoje. Kmalu sem ugotovila, da se to, kar sama počnem kot mamica, precej razlikuje od nasvetov, ki jih deli večina popularne literature pa tudi večina sogovornikov. Še več brskanja za informacijami me je pripeljalo do spoznanja, da obstaja ime, celo več imen za to, kar delam. Povezovalno starševstvo, instinktivno starševstvo, evolucijsko starševstvo, ter meni po imenu najljubše naravno starševstvo.
Po poklicu sem profesorica športne vzgoje. Med študijem, ter še leta kasneje sem veliko časa preživela s predšolskimi in šolskimi otroci med poučevanjem raznih športnih panog. Moja pot znotraj sistema se je kar hitro zaključila, namesto po njej, sem se odpravila iskat stezice po svoje ter se vrnila k ponovnemu učenju o otrocih, vzgoji, odraščanju, vlogi staršev, vlogi učiteljev,….tokrat ne z glavo, ampak s srcem. Mali ljudje potrebujejo ljubezen, spoštovanje, skrb, sočutje, razumevanje in svobodo. Le tako bodo lahko te vrednote tudi sami ponudili drugim.
Ljubezen do narave, ljubezen do otrok, znanje o otroškem razvoju, obilica izkušenj iz let dela v vzgoji in izobraževanju ter vsa na novo pridobljena spoznanja so me pripeljala do projekta Naraven otrok in posledično do Gozdnih Gusarjev. Moja najboljša učiteljica je brez dvoma moja Zoja, takoj za njo pa kar po vrsti cela prva generacija gozdnih gusarjev. Medtem ko oni rastejo, rastejo tudi moje ideje. Sem velika zagovornica unschoolinga ali po naše naravnega/svobodnega učenja, sem navdušena bralka Johna Holta, A.S. Neilla, Alfieja Kohna ipd. Moje druge strasti so bivanje v naravi, primitivna znanja in tehnike preživetja v naravi. Moja ljubezen so gore, potovanja, morje in še enkrat potovanja. Ter brez dvoma bosa hoja vedno in povsod … In če vse to združim s skupino radovednih, svobodnih, pristnih otrok z neomejeno zalogo idej, je to SREČA. Vesela sem, da jo lahko delim s svojimi gusarskimi prijatelji.
NEJC KOVAČIČ
Gusarski kapitan, permakulturnik in svobodni kmet, šepetalec rastlinam in pesnik. Predvsem pa najboljši voznik cize na svetu. Tisti Mcgyver, ki v taboru vse zgradi in popravi, zraven pa ima vedno čas za lovljenje z vriskajočimi otroci. Veliki gusar, ki se še ni nehal igrati. Srčke naše ekipe je osvojil spomladi leta 2018 in bil hitro povabljen, da se pridruži posadki.
SLAĐANA ĐUKANOVIČ – DIDI
Didi so me začeli klicati v osnovni šoli, ker sem bila karakterno zelo podobna Dexteryevi sestri iz risanke. In tako je ostalo do danes. Tako kot v osnovni šoli tudi sedaj še vedno rada zbežim v svet otroških pravljic in številnih legend. Še vedno rada skačem po lužah, le da mi tokrat delata družbo še pasja gusarja Luka in Smoki. Ljubezen do malih hribov je prerasla v ljubezen do gora in alpinizma. Mogoče so mi na začetku gore predstavljale neke vrste beg pred realnim svetom. Ko odstraniš plašnice in izstopiš iz cone obdobja, vidiš kako v resnici je izprijen naš svet. Naš odnos do ljudi, živali in planeta je čudovit dokaz, da smo zašli s poti sočutja, spoštovanja in vseh vrednot, ki jih tako zelo radi poudarjamo, vendar samo v teoriji, le redki so prenesli vse to v prakso. Odločila sem se za veganstvo in začela prenašati vse vrednote, ki nas jih celo življenje učijo, tudi v prakso. Medtem ko sem na ulicah poskušala ozaveščati mimoidoče na številnih dogodkih in shodih, sem hkrati osvajale kitajske pismenke in prebirala knjige številnih sociologov. Ljubezen do plezanja sem združila z delom z otroci v šolah plezanja in spoznala, da se z njimi počutim najbolj živo in srečno. Ne znajdem se najbolje v svetu odraslih, počutim se odtujeno, popolnoma drugače pa je v otroškem svetu. Svet kjer so na prvem mestu vse vrednote, ki jih starši tako radi poudarjamo, pa jih ne izpeljemo. Vrednote kot so iskreno prijateljstvo, iskrena pomoč, iskren objem, smeh in solze, nesebičnost ter ljubezen. V vsem tem času, ki sem ga prebila z njimi, sem ugotovila, da bi otroci morali biti naši učitelji, ker smo odrasli nekje, ne vem zakaj, izgubili to otroško igrivost, to otroško čistost. In kar je najbolj žalostno, zaradi naše potlačene otroške igrivosti, ubijamo tudi njihovo, z neskončnimi obremenitvami in omejitvami. In potem sem zadela na lotu, ko sem na rojstnem dnevu spoznala Barbaro in dobila priložnost pridružiti se dogodivščinam gozdnih gusarjev. Blatni obrazki iz katerih sijejo vesele očke in nasmeh, radovednost in srčnost ter iskreni objemi, so bili samo še potrditev, da je to kar počnemo prav in da učilnice niso omejene zgolj na štiri stene.
MARJETA MEDVED
Marjeta Medved
