Ozrimo se 2 milijona let nazaj, k prvemu človeku, ki je v majhnih lovsko-nabiralskih združbah romal po afriških stepah. Dvignil se je v pokončen položaj ( homo erectus) , za hojo uporablja le noge, roke postajajo spretnejše in služijo drugim nalogam. Posledica hoje po dveh je ožja medenica in s tem ožji porodni kanal pri ženskah. Zaradi uporabe rok in s tem pridobivanja novih izkušenj in znanj, se je osupljivo povečala inteligenca in s tem velikost možganov. Oboje skupaj je pripeljalo do tega, da se človeški otrok rodi v zelo nezrelem stanju, saj kasneje prehod glave skozi porodni kanal ne bi bil več mogoč. Če so starši hoteli zagotoviti preživetje svojega naraščaja v okolju polnem plenilcev, je moral biti dojenček v stalnem stiku z njimi. Otrok, ki ni bil v varnih rokah ali v topli koži privezan na materinem hrbtu, je bil v takratnih pogojih obsojen na smrt.
Tudi v sodobni biologiji človeškega mladička pojmujejo kot nošen tip naraščaja, v nasprotju z mladiči drugih sesalcev, ki ostajajo skrit v gnezdu ali brlogu, ali pa so kmalu po rojstvu sposobni samostojno slediti materi. Znanost to trditev podpira z naslednjimi dokazi:
Telesne značilnosti: Kljub temu da človeški novorojenčki nimajo stopal posebej prilagojenih za oprijemanje in njihove mame niso poraščene z gosto dlako, kot bi zasledili pri naših najbližjih sorodnikih v živalskem svetu, človeški dojenčki kažejo številne lastnosti “nošenčkov”. Tako človeški, kot gorilji mladič v ležečem položaju na hrbtu, pogosto zavzame pozicijo, kjer sta nogi pokrčeni in razširjeni. Dojenček tak položaj zavzame tudi, kadar izgubi stik s podlago in je tako pripravljen za namestitev na materinem oziroma skrbnikovem boku, prižemajoč se ob njegovo telo. Poleg tega, novorojenčkova hrbtenica še ni ukrivljena v S, temveč je zaokrožena. Taka oblika je neprimerna tako za pokončno držo, kot za ležanje, saj se dojenček z zadnjim delom stegen ne more dotakniti tal, je pa idealna za sedenje na boku odraslega.
Refleksi: Opazujmo oprijemalni in Morojeve refleks ( reakcija zdrznjenja, kjer dojenček razpre dlani in razširi roke in noge ter jih nato hitro sklene kot bi se hotel nečesa okleniti.) sočasno. Med aktivnim oprijemalnim refleksom sprožen Morojev refleks rezultira v še trdnejšem oklepanju z rokami pa tudi z nogami in s prižemanjem celotnega telesa. Če si predstavljamo dojenčka, ki je nošen ob materinem telesu, je to zelo uporabna reakcija ob nepričakovanih gibih, ki prepreči, da bi “nošenček”padel.
Sestava mleka: Sestava materinega mleka pri posamezni vrsti in hitrost sesanja nam ravno tako lahko pove veliko o načinu skrbi za naraščaj. Sesalce lahko grobo razdelimo v dve skupini. V prvi so tisti, katerih materino mleko ima visoko vsebnost proteinov in maščob, kjer so mladiči hranjeni v velikih razmakih ali celo samo enkrat na dan, frekvenca sesanja pa je visoka(npr. zajci). Mladiči so skriti v gnezdu ali brlogu, medtem ko mama preživi precej časa v lovu za hrano, oddaljena od njih. V drugi skupini so tiste vrste, pri katerih mleko vsebuje malo maščob in proteinov, naraščaj pa se hrani pogosto. Značilnost te skupine je povezanost in nenehna bližina matere in mladiča, ter nizka frekvenc sesanja. Bližina se zagotavlja na več načinov, odvisno od vrste. Mladiči lahko: materi sledijo; mama jih nosi ; prezimujejo (hibernirajo) ob mami. Človeško mleko ima zelo nizko vsebnost proteinov in maščob, frekvenca sesanja je nizka, hranjenje pogosto. Torej smo pripadniki druge skupine, znotraj katere se lahko uvrstimo le k “nošenčkom”.
Tipični vzorci obnašanja: Nadaljni dokaz, da smo ljudje “nošena” in ne “v skrivališču puščena” vrsta so tipični vzorci obnašanja. Mladiči, ki večino dneva preživijo sami v brlogu ali gnezdu, ponavadi ne odvajajo blata in urina ko ni prisoten starš. Verjetno zaradi vonja, ki bi lahko privabil plenilce. Zaradi istega razloga v odsotnosti staršev ne jokajo. Oba vedenjska vzorca pa sta še kako prisotna pri človeškem dojenčku.
Razporeditev telesne maščobe: Najboljša metoda za pomoč nezrelemu dojenčkovemu termoregulacijskemu sistemu je nenehen stik njegovega prednjega dela telesa z drugo osebo. Temne maščobne celice, ki so odličen izolator, so veliko bolj na gosto razporejene po hrbtni kakor po trebušni strani telesa. Nenehen frontalni stik med nošenjem je bil skozi evolucijo odlična obramba pred izgubo telesne toplote.
Sodoben novorojenček potrebuje in zahteva nenehno skrb ravno tako vehementno kakor tisti pred sto tisoč leti, ko je bilo življenje dnevni boj za preživetje. Če nekateri domnevajo da nenehen telesni stik ni več potreben za otrokov nemoten razvoj, to morda drži v pogledu današnjih življenjskih pogojev, vendar pa je v nasprotju s tem,čemur so dojenčki biološko prilagojeni.
Nosite svojega “mladička”….
Barbara Košir
Za svetovanje glede nošenja ali izbire nosilke toplo priporočamo: http://barvitium.com/